Hčerka ima vraščen noht, ki ga niti ne bi odkrila, če ga ne bi jaz opazila. Ne vem, kako je možno, ampak tako malo, kot je ona občutljiva na bolečine, še jaz nisem. Rekla mi je namreč, da je niti malo ni bolelo in niti ni čutila, da bi bilo karkoli drugače. Kljub temu da je najstnica si ne ureja nohtov kaj preveč. Postriže si jih, ko so predolgi in to je vse. Ko je imel vraščen noht, si ga pa ni znala postriči in me je prsila za pomoč. In tako sem videla, da nekaj ni v redu. 

Tudi jaz nisem znala rešiti vraščenega nohta in zato je sledil obisk pri zdravniku. Ko sem dobro pogledala njen vraščeni noht, mi je delovalo, da jo zelo boli, kljub temu da je trdila, da niti najmanj ne čutu tega. Težko ji verjamem, ampak ji očitno, kar moram. 

Tudi zdravnica naju je čudno gledala, ko je videla vraščen noht in kako ni prav nič reagirala na bolečine. Ne vem, kaj si je mislila sicer v resnici, saj je ostala modro tiho, ampak verjetno je mislila, da sva dva vesoljca. Sama vem, da me je zabolelo, ko sem samo videla, kaj ima hčerka na prstu na nogi. Imela sem namreč vraščen noht, ki zlepa ni izginil in še prav peklensko me je bolel mali hudič. Trajalo je mesece, preden se je težava vendarle spravila v red in je vraščen noht postal normalen noht. Bolečine pa najbrž ne bom nikdar pozabila. In to je razlog, da ne morem sprejeti, da hčerka ne čuti nič. Včasih imam, celo na sumu, da ne čuti popolnoma ničesar, ampak glede na to, da se na tople in mrzle stvari odziva. Upam le, da se bo vraščen noht hitreje pozdravil kakor pri meni, da bom vsaj jaz mirna, če je že njej bolj, ko ne vseeno. …